»Velibor, čakaj. Kako pa govoriš? Naglas imaš.«

»Ženska je kriva. To je sama iskala. On je dober, naš človek. Pije, kriči, strelja. Kriva pa je ženska.«

»Lahko odpreš čevapdžinico, lahko si avtomehanik, nogometaš. Če izraziš ambicijo, da hočeš biti intelektualec, pisatelj, novinar, pa ne bo šlo. S takim naglasom? Nihče ga ne razume. To postane usoda in to doživljam.«

»Izgnanstvo je shizofrenija. Vprašanje, ali si odšel ali ostal ... Še po 30 letih me zaradi naglasa sprašujejo, od kod sem prišel. Odvrnem: 'Nisem prišel, ostal sem.'«

»Nisem junakinja. Boli me srce zaradi vseh beloruskih političnih zapornikov, mislim namreč, da nikomur ne bi bilo treba biti junak.«

»Zdaj ne morem v Belorusijo.«

»Če ponovim za ruskim pesnikom Osipom Mandelštamom: nisem bila ustvarjena za zapor.«

»Nisem junakinja.«

»Boli me srce zaradi vseh beloruskih političnih zapornikov.«

»Upam, da jih bodo vse izpustili in da se bodo vrnili v svoja navadna, nejunaška življenja, k svojim otrokom, k ljudem, ki jih imajo radi.«